THOMAS MANN
LA MONTAGNA INCANTATA
ČAROBNA GORA
s pokroviteljstvom
con il contributo della
s pokroviteljstvom
con il contributo della
1
Avtorica dramatizacije / Adattamento KATARINA PEJOVIĆ
Režiserka / Regia MATEJA KOLEŽNIK
THOMAS MANN
ČAROBNA GORA
LA MONTAGNA INCANTATA
s pokroviteljstvom
con il contributo della
2
3
THOMAS MANN
ČAROBNA GORA
LA MONTAGNA INCANTATA
(DER ZAUBERBERG)
Koprodukcija Slovensko stalno gledališče Trst
in Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana
Coproduzione Teatro Stabile Sloveno di Trieste
e Teatro nazionale sloveno Drama di Ljubljana
REŽISERKA/ REGIA: AVTORICA DRAMATIZACIJE/ ADATTAMENTO: PREVAJALKA/ TRADUZIONE: DRAMATURGINJA/ DRAMATURG: SCENOGRAF/ SCENE: KOSTUMOGRAF/ COSTUMI: SKLADATELJ/ MUSICHE: KOREOGRAFINJA/ COREOGRAFIE: OBLIKOVALEC LUČI/ LIGHT DESIGN: AVTOR VIDEOPROJEKCIJ/ VIDEO: LEKTOR/ CONSULENTE LINGUISTICO: SVETOVALEC ZA FRANCOŠČINO
CONSULENTE PER LA LINGUA FRANCESE: ASISTENT KOSTUMOGRAFIJE
ASSISTENTE COSTUMI: Mateja Koležnik
Katarina Pejović
Aleksandra Rekar
Katarina Pejović
Henrik Ahr
Alan Hranitelj
Mitja Vrhovnik Smrekar
Magdalena Reiter
Pascal Mérat
Andrej Intihar
Arko
Primož Vitez
Andrej Vrhovnik
IGRAJO / CON
Hans Castorp
Joachim Ziemßen
Lodovico Settembrini
Leo Naphta
Dvorni svetnik Behrens/ il primario Behrens
Doktor Krokowski
Madame Clawdia Chauchat
Mynheer Pieter Peeperkorn
Gospa Stöhr/ la signora Stöhr
Marusja
Paravant.
Hermine Kleefeld
Gospod Albin/ il signor Albin
Adriatica von Mylendonk
Strežnica/ Cameriera
4
5
Aljaž Jovanović
Romeo Grebenšek
Igor Samobor
Marko Mandić
Vladimir Jurc
Luka Cimprič
Nataša Barbara Gračner
Ivo Ban
Silva Čušin
Patrizia Jurinčič AGRFT
Gašper Jarni
Saša Mihelčič
Lovro Finžgar AGRFT
Sabina Kogovšek
Nina Valič
TEHNIČNA EKIPA SNG DRAMA LJUBLJANA /ÈQUIPE TECNICA DRAMA LJUBLJANA
Ci sono infiniti buoni
motivi per incoraggiare
e sostenere la cultura
in tutte le sue
la cultura,
migliori espressioni.
La Fondazione
lo crede da sempre.
quasi un processo di “geminazione”
Vodja predstave/ Direttore di scena: Dominik Cedilnik
Šepetalka/ Suggeritrice: Gaja Pöschl
Lučni vodja/ Capo elettricista: Metod Novak
Tonski vodja/ Fonico: Jurij Alič
Videooperater/ Videooperatore: Sandi Skok
Rekviziterja/ Attrezzisti: Srečo Čamernik, Tanja Martinuzzi
Frizerke, maskerke in lasuljarke/ Truccatrici, parrucchiere: Andrea Schmidt,
Julija Gongina (vodja/ responsabile), Merima Ćehić, Vesna Novina
Garderoberji/ Guardarobieri: Darja Trobec, Lane Sokolovski (vodja/ responsabile),
Marijana Johnson, Mihaela Kalšan, Nataša Kolak
Odrski mojster/ Capo macchinista: Tone Kuzma
Pomočnik odrskega mojstra/ Assistente capo macchinista: Andrej Brancelj
Tehnični producent/ Responsabile tecnico: Miha Peperko
Pomočnik tehničnega vodje/ Assistente capo tenico; Alain Frank
Tehnični vodja/ Direttore tecnico: Iztok Vadnjal
Sceno in kostume so izdelali v Gledališkem ateljeju Ljubljana.
Le scene e i costumi sono stati realizzati nell'Atelier teatrale di Ljubljana.
TEHNIČNA EKIPA SSG TRST/ ÈQUIPE TECNICA TSS TRIESTE
Oblikovalec luči / Tecnico luci: Peter Korošic
Tonski mojster/ Tecnico del suono: Diego Sedmak
Odrski mojster / Capo macchinista: Giorgio Zahar
Odrska delavca / Macchinisti: Moreno Trampuž, Marko Škabar
Tehnični vodja / Direttore tecnico: Peter Furlan
Prevajalka in prirejevalka nadnapisov/ Traduzione e adattamento sovratitoli:
Tamara Lipovec
Nadnapisi/ Sovratitoli: Neda Petrovič
Leggere un libro. Visitare una mostra. Ascoltare un concerto.
Raramente si pensa che si tratta di autentici “privilegi”: oggi condivisi
da molti, ma ancora (anche se può apparire strano) preclusi ai più.
PREMIERI/ PRIME
27. september 2014 - SNG Drama Ljubljana, veliki oder
27 settembre 2014 - Teatro nazionale Drama Ljubljana, sala principale
La cultura, per progredire, richiede continue “chiavi di accesso”.
Dalle più elementari (come il saper leggere) ad altre più sofisticate,
che la cultura stessa, quasi per “geminazione”, crea di continuo.
Chiavi che ci consentono di scrutare orizzonti sempre più affascinanti
7. november 2014 -Slovensko stalno gledališče Trst, velika dvorana
7 novembre 2014 - Teatro Stabile Sloveno Trieste, sala principale
e impegnativi (percepire l’enigma di una statua greca, di un quadro
astratto o di un brano musicale, al di là della mera contemplazione).
Chiavi che durano per sempre. Che affinano gusto e capacità di giudizio.
Che non possiamo smarrire e che nessuno ci potrà mai rubare.
Che potremo condividere e scambiare con altri.
La cultura, innegabile segno di benessere sociale. Ma anche
matrice di autentica felicità individuale.
il colore del benessere sociale
7
Paul Thomas Mann
(1875–1955)
8
9
Paul Thomas Mann
1875 Rojen v Lübecku, sin trgovca in senatorja Heinricha in Julie Silva-Bruhns, rojene v Riu de Janeiru
1892 Po smrti očeta se družina seli v München
1897 Med bivanjem v Italiji začne pisati roman Buddenbrookovi
1899 Urednik satiričnega tednika Simplicissimus, v katerem objavlja novele
1901 Objavljen roman Buddenbrookovi (Buddenbrooks. Verfall einer Familie)
1903 V zbirki Tristan objavi novelo Tonio Kröger, o nemirni»drugačnosti« umetnika
1905 Poroka s Katharino Pringsheim, diplomirano kemičarko, ki bo od leta 1906 do leta 1919 rodila šest otrok (Erika, Klaus, Golo, Monika, Elisabeth, Michael)
1912 Objavljen kratek roman Smrt v Benetkah (Der Tod in Venedig).
Žena okreva v sanatoriju v Davosu v Švici
1922 Smrt matere
1924 Objavljen roman Čarobna gora (Der Zauberberg)
1927 Smrt sestre Julije
1929 Prejme Nobelovo nagrado za književnost
1933 Objavljen v Berlinu roman Jakobove zgodbe (Die Geschichten Jaakobs), prvi del tetralogije po svetopisemski predlogi Jožef in njegovi bratje (Joseph und seine Brüder). Sledili bodo Mladi Jožef
(Der Junge Joseph, 1934), Jožef v Egiptu (Joseph in Ägypten, 1936), Jožef hranilec (Joseph der Ernährer, 1943)
Predava na Univerzi v Münchnu na temo povezav med nacizmom in Wagnerjevo glasbo
(Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja).
Država mu zapleni premoženje in odvzame diplomo honoris causa na Univerzi v Bonnu.
Selitev v Švico.
1934 Odpotuje v Združene države Amerike.
1936 Nemčija mu odvzame državljanstvo
1937 Predava nemško književnost na Univerzi v Princetonu
1938 Objavljen roman Lotte v Weimarju (Lotte in Weimar), ki dopolnjuje dolgoletno poglabljanje
Goethejevega opusa
1940 Selitev v Kalifornijo
1944 Prevzame ameriško državljanstvo
1947 Objavljen roman Doktor Faustus, eksistencialna in politična parabola skladatelja Adriana Leverkühna
1949 Smrt brata Viktorja, avtorja biografije o družini Mann
1950 Smrt brata Heinricha, pisatelja in nasprotnika nacionalsocializma
1951 Objavljen roman Izbranec (Der Erwählte), ki dobi navdih v Ojdipovem mitu
1952 Vrnitev v Evropo (Švica)
1954 Objavljena dokončna različica romana Izpovedi pustolovca Felixa Krulla
(Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull)
1955 Smrt v Zürichu
10
1875 Nasce a Lubecca, figlio del commerciante e senatore Heinrich e di Julia Silva-Bruhns,
nata a Rio de Janeiro
1892 Dopo la morte del padre la famiglia si trasferisce a Monaco
1897 Durante un soggiorno in Italia inizia a scrivere il romanzo I Buddenbrook
1899 E’ redattore del settimanale satirico Simplicissimus, nel quale pubblica novelle
1901 Esce il romanzo I Buddenbrook. Decadenza di una famiglia (Buddenbrooks. Verfall einer Familie)
1903 Esce la raccolta Tristano, che contiene la novella Tonio Kröger, sull’inquietudine
e la »diversità« dell’artista
1905 Matrimonio con Katharina Pringsheim, laureata in chimica, dalla quale dal 1906 al 1919 avrà sei figli (Erika, Klaus, Golo, Monika, Elisabeth, Michael)
1912 Esce il romanzo breve Morte a Venezia (Der Tod in Venedig).
La moglie viene ricoverata a Davos in Svizzera.
1922 Morte della madre
1924 Esce il romanzo La montagna incantata (Der Zauberberg)
1927 Muore la sorella Julia
1929 Gli viene assegnato il Premio Nobel per la letteratura
1933 Esce a Berlino Le storie di Giacobbe(Die Geschichten Jaakobs), prima parte della tetralogia
Giuseppe e i suoi fratelli (Joseph und seine Brüder), ispirata a temi biblici. Seguiranno Il giovane
Giuseppe (Der Junge Joseph, 1934), Giuseppe in Egitto (Joseph in Ägypten, 1936), Giuseppe
il Nutritore (Joseph der Ernährer, 1943) In una conferenza all’Università di Monaco, Dolore e
grandezza di Richard Wagner, commenta i legami tra il nazismo e la musica di Wagner.
Gli vengono confiscati i beni e revocata la laurea honoris causa all’Università di Bonn.
Si trasferisce in Svizzera.
1934 Viaggio negli Stati Uniti.
1936 Gli viene tolta la cittadinanza tedesca.
1937 Lezioni sulla letteratura tedesca all’Università di Princeton
1938 Esce Carlotta a Weimar (Lotte in Weimar), coronamento degli studi di Mann su Goethe
1940 Si trasferisce in California
1944 Assume la cittadinanza americana
1947 Esce il romanzo Doktor Faustus, parabola esistenziale e politica del compositore Adrian Leverkühn
1949 Morte del fratello Viktor, autore della biografia della famiglia Mann
1950 Morte del fratello Heinrich, scrittore e oppositore del regime nazionalsocialista
1951 Esce il romanzo L’eletto (Der Erwählte), ispirato al mito di Edipo
1952 Ritorna in Europa (Svizzera)
1954 Esce la versione ampliata del romanzo Le confessioni del cavaliere d’industria Felix Krull
(Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull)
1955 Muore a Zurigo
11
“Smrt je strašna sila. V njeni bližini človek sname klobuk in
hodi po prstih” (Thomas Mann)
In vsaj takrat morajo biti človekovi odgovori na vprašanje,
kaj je življenje in za kaj je vredno živeti intimni in iskreni.
Kdor jih nima, je življenje preprosto zapravil.
»La morte è una grande potenza. Alla sua presenza ci si leva
il cappello e si cammina in punta di piedi.« (Thomas Mann)
E almeno in questa occasione le risposte dell’uomo alla
domanda cosa sia la vita e perchè valga la pena di essere
vissuta devono essere intime e sincere. Chi non ne ha, l’ha
semplicemente sprecata.
Mateja Koležnik
12
13
THOMAS MANN | ČAROBNA GORA | LA MONTAGNA INCANTATA
Katarina Pejović
Otrok, ki vzbuja življenju skrbi
(...)
Zakaj se ukvarjati z romanom, ki sodi med najbolj zapletene v dvajsetem stoletju in za katerega so pripadniki mlajše generacije, predane
internetu, v času ohromljene kulture branja komaj slišali, kaj šele da
bi ga brali? Zakaj se ukvarjati z apartno druščino razvajenih bogatašev
in buržujev, ki si z bolj ali manj meglenimi zdravniškimi diagnozami
kupujejo čas za brezdelje? Ali kot pravi Lodovico Settembrini, glas
razsvetljenstva na Čarobni gori, z »vso to jetično sodrgo z njeno
lahkomiselnostjo in razbrzdanostjo, ki ji tako manjka dobre volje za
ozdravitev«? In zakaj se ukvarjati z mladeničem, ki je samozaverovan
v svoji povprečnosti in se bolj ali manj ukvarja samo s sabo in svojimi čustvi ter se sploh ne zaveda, kaj se dogaja v zunanjem svetu in
kakšna katastrofa se pripravlja? Še več, s samim Mannom, ki ni imel
izčiščenega stališča do vojne, čeprav se je v ogromnem času, ki si
ga je vzel za pisanje romana (1912–1924), seznanil z vsemi njenimi
neznanskimi razsežnostmi in tudi posledicami?
Res je, da se Mann ni do konca spopadel z lastnim protislovnim
odnosom do prve svetovne vojne. Še več: na začetku vojne je goreče
podpiral Nemčijo in za to ga je ostro obsodil predvsem njegov lastni
brat – tudi veliki pisatelj – Heinrich Mann, eden med redkimi mislečimi
ljudmi tega časa, ki je pravočasno predvidel poguben pomen svetovne vojne. To je bil tudi razlog, da je Thomas Mann prekinil delo na
Čarobni gori in napisal esej Refleksije nepolitičnega človeka, v katerem je poskušal argumentirati svojo naklonjenost vojni. Iz današnje
perspektive, za katero ne more biti humanistični intelektualec nič
drugega kot pacifist, Thomasa Manna lahko tudi mi strogo obsodimo, pozabljamo pa, da pred stotimi leti sploh ni bilo tako. (...) Očitno
je šele grozljiva izkušnja same vojne in njenih posledic pripeljala
do splošne zavesti o njeni pogubnosti: vse, kar dojemamo danes
kot jasen protivojni angažma, datira pravzaprav iz poznejših časov,
predvsem pa po pojavu Hitlerja, ko tudi Mann ni podvomil, kako naj
se opredeli.
Danes si seveda ne postavljamo takega vprašanja kot Mann pred
stotimi leti, slutimo pa spet situacijo, ki je ne poznamo. Zato je ta čas
neka mešanica časa pred prvo svetovno vojno in tistega med prvo
in drugo. Poleg vojne, ki se je v zadnjem letu naenkrat spet uveljavila
kot dominantna beseda – in ne samo v zvezi s konkretnimi lokalnimi
14
vojnami, temveč tudi kot globalna možnost –, smo soočeni z neznanimi posledicami človeškega posega v naravo, ki se je začela upirati
in maščevati za vso oholost, za katero je človek mislil, da si jo lahko
z njo pokori in izrablja. Jezuit-marksist Naphta se je vmes pretvoril v
fundamentalista in terorista, razsvetljenec Settembrini pa v glasnika
neoliberalnega globalizma. Zavedamo se tudi, da so vsi obstoječi modeli družbenih struktur, pa tudi modeli sprememb, vse revolucije, skozi katere smo šli, iztrošeni. »Čas sistemskih revolucij je mimo zato, ker
ni stavb, v katerih bi bile shranjene kontrolne plošče sistema, ki bi jih
revolucionarji lahko napadli in zavzeli; in tudi zato, ker si je neskončno
težko ali celo nemogoče zamisliti, kaj bi lahko naredili zmagovalci, ko
bi enkrat prišli v te stavbe (če bi jih sploh našli), da bi celo reč postavili
na glavo in dokončno odpravili bedo, ki jih je spodbudila k uporu,«
pravi modri Zygmunt Bauman v knjigi Tekoča moderna1. Za povrh:
tokrat gre za tektonske spremembe v civilizacijski dominaciji in o nadaljnjem poteku zgodovine se sploh ne sprašuje več samo Zahod.
Kaj pa Hans Castorp, ta »otrok, ki vzbuja življenju skrbi« (kot pravi
njegov tutor Settembrini), sredi te zmede duha in sveta, v suspendiranem času, kot kakšen starodoben »emo-metroseksualec«. Zaradi
svoje prostodušnosti, naivnosti in frivolnosti velja za idiota v družbi,
ki še vedno dojema cinizem kot višjo obliko intelektualne zavesti.
Nima tiste življenjske energije in penetrativne moči, da bi se vzpostavil
kot »pravi moški« v »pravem svetu« (»This is a Man’s World«2). Vendar se želi učiti. Radoveden je in splet misli ga lahko spravi v ogenj
razburjenja, ki potem žari iz njega. Negotov je glede lastnih idej in
zelo dojemljiv za ideje drugih. Dojemljiv, sicer ne nujno sugestibilen.
Nerodno kompilira tisto, kar pobere od pametnih glav, vseeno pa naredi neko lastno sintezo. V svoji negotovosti, upogljivosti, nerodnosti,
naivnosti, smešnosti, v svoji končni pripravljenosti, da si odpre srce,
tudi za ceno globoke ranjenosti, Hans Castorp, ki prepusti lastno usodo drugim, poteka svojih misli in čustev ne jemlje samoumevno. In
prav to dejstvo lahko naredi iz tega večnega učenca našega učitelja.
Bolj kot kdaj prej moramo »pozabiti« čimveč načinov in modelov
dojemanja stvari, ker je to edina možnost, da se rešimo iz globalne
slepe ulice.
In če je to zdaj korak vstran iz domene diagnoz (vsa iskanja aktualnih
analogij s kako predlogo so tako in tako samo diagnoze) v delikatno polje transcendence, nam ponuja Mann še en žarek luči v to
smer. Roman, to potovanje, dolgo sedem Hansovih mitskih let in
1
Zygmunt Bauman, Tekoča moderna, prev. Borut Cajnko, Založba /*cf., Ljubljana 2002, str. 10.
2
Moški svet je to.
15
dvanajst Mannovih zemeljskih let pisanja, se konča z vprašanjem:
»Ali se bo tudi iz tega svetovnega praznika smrti, tudi iz tega hudega vročinskega žara, ki vnema deževno večerno nebo naokoli, kdaj
vzdignila ljubezen?« Hans v eni od svojih vizij za hip dojame, da sta
ljubezen in dobrota močnejši od smrti. Govoriti o ljubezni in dobroti
utegne biti danes najtežje početje v umetnosti, zlasti v teatru, saj sta ti
dve besedi strašno obrabljeni in devalvirani. Je pa tudi največji izziv. In
spet prav v gledališču, zaradi njegovega »tukaj in zdaj«, ki je njegova
usoda in temeljni vir njegove magije. Gledališče nam namreč v svojih
najmočnejših in najsvetlejših trenutkih – takrat ko odpre možnost
drugačnega pogleda na resničnost, ki si jo delimo – omogoča
trenutek razsvetljenosti, presežek našega vsakdanjega zaznavanja in
razumevanja. In to še v skupnem doživetju z drugimi. Idealna projekcija seveda, ki se v našem času razpadle skupnosti, po drugi strani pa že
dodobra onemoglega zahodnega koncepta posameznika, dogaja bolj
redko. Ampak se utegne zgoditi. In prav ta možnost je tisto, kar mika
in žene vse, ki smo predani gledališču.
iz: Katarina Pejović, Being Hans Castorp ali Komu mar življenjske (ne)
dogodivščine »nekega preprostega mladega moža«?- gledališki list SNG Drama
Ljubljana, letnik XCIV, številka 2, sezona 2014/2015
SETTEMBRINI: BOLEZEN NI PLEMENITA IN NI ČASTNA.
TAKŠNO DOJEMANJE JE BOLEZEN, ALI PA VODI VANJO.
TO JE PRAZNOVERJE. RAZUM IN RAZSVETLJENSTVO STA
GA PREGNALA – OČITNO NE POPOLNOMA, ČLOVEK SE
ŠE DANES BOJUJE Z NJIM IN TA BOJ SE IMENUJE DELO,
VSAKDANJE TRDO DELO ZA NAPREDEK IN CIVILIZACIJO.
SETTEMBRINI: LA MALATTIA NON È AFFATTO NOBILE, NON È
AFFATTO VENERANDA. QUESTA CONCEZIONE È A SUA VOLTA
MALATTIA O LA VIA PER ARRIVARCI. È SUPERSTIZIONE. MA LA
RAGIONEVOLEZZA E L’ISTRUZIONE L’HANNO MESSA IN FUGA
– EVIDENTEMENTE NON DEL TUTTO, OGGI LA SI COMBATTE
ANCORA, E QUESTA BATTAGLIA SI CHIAMA LAVORO, QUOTIDIANO, DURO LAVORO PER IL PROGRESSO E LA CIVILTÀ.
16
17
THOMAS MANN | ČAROBNA GORA | LA MONTAGNA INCANTATA
Katarina Pejović
Un bambino che impensierisce la vita
(...)
Perché scegliere di rappresentare uno dei romanzi più complessi del
XX secolo proprio in quest’epoca sempre più estranea alla cultura
del leggere, un’opera che i giovanissimi, completamente assorbiti da
internet, hanno a malapena sentito menzionare, figuriamoci averla
letta? Perché occuparsi di una singolare compagine di viziatelli ricchi
e borghesi che, sfruttando diagnosi mediche più o meno nebulose,
riescono a comprarsi il tempo per dedicarlo all’ozio? Oppure, come
dice Lodovico Settembrini, voce illuminista de La montagna incantata, perché occuparsi di “tutta questa tisica gentaglia, del tutto priva,
nella sua intemperanza e dissolutezza, di qualsivoglia volontà di guarigione”? E perché occuparsi di un giovane che, compiaciuto nella
propria mediocrità, si occupa prevalentemente di se stesso e delle
proprie emozioni, senza rendersi conto di ciò che accade nel mondo
di fuori, della catastrofe che si sta per scatenare? E, per andare fino
in fondo, perché occuparsi dello stesso Mann, la cui posizione sulla
guerra era tutt’altro che cristallina , anche se nel lunghissimo arco di
tempo dedicato alla stesura del romanzo (1912–1924) ebbe modo di
conoscerne l’entità spropositata e le devastanti conseguenze?
È pur vero che, fino all’ultimo, Mann non affrontò mai il proprio
contraddittorio rapporto con la Grande Guerra. Possiamo dire di
più: all’inizio era un fervente sostenitore della Germania, e in quanto
tale aspramente criticato soprattutto dal fratello, Heinrich Mann, a
sua volta grande scrittore e tra i rari pensatori dell’epoca che previde chiaramente il significato devastante della guerra mondiale.
Fu questo il motivo per cui Thomas Mann interruppe il lavoro a La
montagna incantata, scrivendo il saggio Considerazioni di un impolitico, in cui tentò di argomentare la propria propensione alla guerra.
Dalla prospettiva odierna, secondo cui un intellettuale umanista non
può che essere pacifista, anche noi possiamo giudicare severamente Thomas Mann; ma facendolo dimenticheremmo che cent’anni
addietro le cose erano ben diverse. (...) Evidentemente soltanto
l’esperienza terribile della guerra e delle sue conseguenze ha potuto
forgiare la coscienza generale della sua dimensione nefasta: tutto ciò
che oggi consideriamo come evidente impegno antibellico risale in
realtà a tempi successivi a quell’evento, in particolar modo al periodo dell’ascesa di Hitler, quando nemmeno Mann ebbe più dubbi su
come schierarsi.
18
Oggi naturalmente non ci poniamo più le domande che impegnavano Mann cent’anni fa, pur presentendo nuovamente il sopraggiungere di situazioni imprevedibili. Questo nostro tempo è a metà strada tra
quello anteriore alla Grande Guerra e a quello interbellico. Oltre alla
guerra, che nell’ultimo anno ha d’improvviso riaffermato la propria
dominanza – e non solo in quanto a concreti conflitti armati locali,
ma anche come possibilità globale –, ci troviamo ad affrontare le
ancora sconosciute conseguenze dell’intervento umano sulla natura,
che si sta ribellando e vendicando contro tutta l’arrogante superbia
dell’uomo che pensava di poterla assoggettare e sfruttare. Il gesuita
marxista Naphta si è frattanto trasformato in un fondamentalista e
terrorista, e l’illuminato Settembrini nel portavoce del globalismo neoliberista. Ci rendiamo conto, quindi, che i modelli di tutte le strutture
sociali, dei cambiamenti e delle rivoluzioni che abbiamo attraversato
si sono esauriti, consumati. “L’epoca delle rivoluzioni sistemiche è tramontata perché non esistono più roccaforti del potere da espugnare,
e anche perché è estremamente difficile, per non dire impossibile,
immaginare cosa potrebbero fare i vincitori, una volta penetrati al loro
interno, per ribaltare la situazione e porre fine alla miseria che li portò
a sollevarsi,” sostiene il saggio Zygmunt Bauman nel libro Modernità
liquida1. E oltretutto, stavolta si tratta di cambiamenti tettonici nell’assetto delle civilizzazioni dominanti; a porsi domande sull’andamento
della storia non è più, ormai, solo l’Occidente.
E che dire di Hans Castorp, un “bambino che causa apprensione alla
vita” (come sostiene il suo tutore Settembrini), gettato nel caos dello
spirito e del mondo, in un tempo sospeso, una specie di “emo-metrosessuale” d’epoca passata? Per il suo candore, ingenuità e frivolezza
è considerato un idiota dalla società che continua a intendere il cinismo come forma superiore di coscienza intellettuale. Non ha lo slancio vitale e la forza penetrante necessari per proporsi come “uomo
vero” in un “mondo vero” (“This is a Man’s World”2). Eppure vorrebbe
imparare. È curioso, e perciò anche un solo intreccio di pensieri può
attizzare in lui un fuoco di turbamento, che poi egli emana. È insicuro delle proprie idee e particolarmente ricettivo per quelle altrui.
Ricettivo, ma non necessariamente suggestionabile. È maldestro nel
ricompilare ciò che raccoglie dai pensatori intelligenti, eppure una
qualche sintesi tutta sua gli riesce. Nella sua insicurezza, cedevolezza, goffaggine, ingenuità, ridicolezza, nella sua finale disponibilità ad
aprire il cuore, anche a costo di profonde ferite, Hans Castorp, che
1
Zygmunt Bauman, Tekoča moderna (Modernità liquida), trad. Borut Cajnko,
Ed./*cf., Ljubljana 2002, pag. 10.
2
Questo mondo è dell’uomo.
19
THOMAS MANN | ČAROBNA GORA | LA MONTAGNA INCANTATA
ALBIN :TUKAJ SEM ŽE TRETJE LETO IN SEM NEOZDRAVLJIV
PRIMER. VSEGA SEM SIT IN NE GREM SE VEČ. TO JE ENAKO
KOT V GIMNAZIJI, KO POSTANE JASNO, DA NISI IZDELAL
RAZREDA, ZATO TE NIHČE VEČ NE SPRAŠUJE IN NIČ TI NI
VEČ TREBA DELATI. ZDAJ SEM KONČNO PRIŠEL V TA BLAŽENI
POLOŽAJ. NIHČE VEČ NE RAČUNA NAME, MENI PA JE VSEGA
FIGO MAR.
rimette il proprio destino agli altri, non dà per scontato l’andamento
dei propri pensieri e sentimenti. E proprio questo può trasformarlo da
eterno allievo in nostro vero maestro. Oggi più che mai dobbiamo
“dimenticare” (tutti) i preesistenti modi e modelli di intendere le cose,
perché solo così possiamo salvarci dal fondo cieco della globalità.
E se ora ci stiamo allontanando dall’ambito delle diagnosi (in fondo,
ogni ricerca di analogie attuali con opere del passato non è che una
diagnosi) per approdare nel delicato settore della trascendenza, Mann
ci offre un raggio di luce in questa direzione. Il romanzo, questo
viaggio che dura sette mitici anni di Hans e dodici anni terrestri del
Mann scrittore, si conclude con la domanda: “Chi sa se anche da
questa mondiale sagra della morte, anche dalla febbre maligna che
incendia tutt’intorno il cielo piovoso di questa sera, sorgerà un giorno
l’amore?” In una delle sue visioni, Hans comprende per un istante
che l’amore e il bene sono più forti della morte. Parlare dell’amore e
del bene è probabilmente tra le cose più difficili che l’arte – e il teatro
in particolare – si trova ad affrontare, essendo due termini triti, ritriti
e sviliti. Ma è anche la sfida più grande – di nuovo, soprattutto per il
teatro, caratterizzato dal “qui ed ora”, che è il suo vero destino e la
fonte primaria della sua magia. Il teatro, nei suoi massimi e più luminosi momenti – allorché apre la possibilità di una visione diversa della
realtà che condividiamo – consente un istante d’illuminazione, un
superamento del nostro percepire e intendere quotidiano. E lo fa addirittura attraverso un vissuto condiviso con altri. Si tratta naturalmente di una proiezione ideale, che si raggiunge ben di rado in questa
nostra epoca di comunità sgretolate, in cui il concetto occidentale di
individuo è ormai allo stremo. Eppur può accadere. E proprio questa
possibilità è ciò che alletta e muove chiunque ami il teatro.
Fonte: Katarina Pejović, Being Hans Castorp ali Komu mar življenjske (ne)
dogodivščine »nekega preprostega mladega moža«?(Being Hans Castorp ovvero
A chi importa delle (non)avventure di “un semplice giovane uomo”?) – libretto di
sala SNG Drama Ljubljana, anno XCIV, numero 2, stagione 2014/2015
ALBIN: È IL TERZO ANNO CHE SONO QUI E SONO UN
CASO INGUARIBILE. SONO STUFO DI TUTTO E NON STO
PIÙ A QUESTO GIUOCO. È COME AL LICEO QUANDO LA
BOCCIATURA ERA DECISA E NON SI ERA PIÙ INTERROGATI
E NON OCCORREVA FARE NULLA. A QUESTE FELICI
CONDIZIONI SONO RITORNATO, FINALMENTE.
NON OCCORRE CHE FACCIA NULLA, NON CONTO PIÙ,
ME LA RIDO DI TUTTO.
20
21
THOMAS MANN | ČAROBNA GORA | LA MONTAGNA INCANTATA
Katja Perat
Zvestoba smrti
NAPHTA: POLNA USTA NAPREDKA SO VAS. AMPAK ZA
NAPREDEK – ČE KAJ TAKEGA SPLOH OBSTAJA – SE IMAMO
ZAHVALITI GENIJU, KI NI NIČ DRUGEGA KOT BOLEZEN!
DO VEČINE SPOZNANJ, KI SO KASNEJE SLUŽILA ČLOVEŠKEMU
NAPREDKU, SO SE DOKOPALI GENIALNI, TOREJ NORI,
TOREJ BOLNI LJUDJE.
NAPHTA: LEI NON FA CHE PARLARE DI PROGRESSO.
COME SE IL PROGRESSO, IN QUANTO ESISTA ALCUNCHÉ
DI SIMILE, NON FOSSE DOVUTO SOLTANTO AL GENIO,
IL QUALE NON È ALTRO CHE, APPUNTO, MALATTIA!
LA MASSIMA PARTE DELLE CONOSCENZE CHE HANNO
LAVORATO A VANTAGGIO DEL PROGRESSO SONO STATE
CONQUISTATE DA UOMINI GENIALI, QUINDI FOLLI,
QUINDI MALATI.
22
Bodimo iskreni: Čarobna gora je neumna knjiga. Njen protagonist je
neumen, neumen je sloj, ki mu pripada, neumen je predvojni čas, ki
mu je zapisan – vse, kar določa Čarobno goro kot zgodbo o nekom
ali nečem, je ne glede na to, kako prizanesljivi se trudimo biti, na moč
bedasto. To pa seveda še zdaleč ne pomeni, da nas ne more ničesar
naučiti.
Zgodbo menda poznamo: mlad buržuj obišče jetičnega bratranca
v visokogorskem sanatoriju v Švici. Pride za tri tedne in ostane sedem let, med katerimi se odvije vse od ljubezni do naravnih smrti pa
samomorov, dolgih filozofskih razprav, ki redko nagradijo s hranljivim
sklepom, dosti je čenčanja in špekuliranja, nekaj malega se pleše
in se posluša glasba, veliko se meri telesna temperatura, na koncu
pa kot nekakšen zlohotni deus-ex iz raznorodnih zgodovinskih in
antropoloških dejavnikov vznikne prva svetovna vojna, in svet, ki je
še včeraj nudil domicil mlademu Hansu Castorpu in njegovim sobolnikom, je za večno izgubljen.
(...) Čarobna gora je spomenik družbi, ki ni mogla končati drugače kot
katastrofično. Je spomenik njeni otroški lahkomiselnosti, ki se tudi s
polovico pljučnega krila lepo urejena veselo smehlja, medtem ko teka
po visokogorskih stezicah in malo opravlja. Je spomenik njenemu
zanikanju, njeni puhloglavosti, njenemu narcizmu in njeni nepripravljenosti, da zagrize v resnico stvari. Spomenik družbi, katere razglednica
so nasmejani soldati, ki z vlakov mahajo domačim, zaverovani v zmoto, da bodo za božič že zdavnaj doma. Spomenik družbi, skratka, ki
ima o sebi tako izkrivljene predstave, da je edini analitik, ki mu jo lahko
uspe raztolmačiti, doktor Freud.
(...) Kar je pri Castorpovi zgodbi morda najbolj nedoumljivo, je dolžina
njegovega bivanja na čarobni gori. Vemo namreč: človek nikoli ni bil
zares bolan. Bolan je bil njegov bratranec, ki je umrl malodane stoje,
bolan je bil Settembrini, marsikdo je bil na koncu z močmi, s Hansom
Castorpom pa pravzaprav nikoli ni bilo nič narobe. Dobro, imel je
nizko vročinico in drobno senčico na pljučih, ki je sčasoma izginila,
ampak dajte no, človek je bil zdrav. Sprva se zdi, da ga je zadržala
ljubezen, vendar je ostal tudi, ko ljubezni ni bilo več – zakaj? Ker je
bilo lažje.
Čarobna gora, piše Gradišnik v spremnem besedilu, je »svet
brezčasnosti, nagonskosti in zanemarjanja dolžnosti«. Je fiktiven
prostor, kjer obveze resničnosti ne veljajo, kjer se ne dela, vojskuje ali
23
THOMAS MANN | ČAROBNA GORA | LA MONTAGNA INCANTATA
SETTEMBRINI: VI TRPITE, VSAK LAHKO TO VIDI.
VAŠ ODNOS DO TRPLJENJA BI MORAL BITI EVROPSKI,
NE PA VZHODNJAŠKI. BREZ NEPOTREBNEGA USMILJENJA
IN NEIZMERNEGA POTRPLJENJA. EVROPEJEC PA STE
LAHKO SAMO V DOLINI, SAMO TAM LAHKO AKTIVNO
ZATIRATE TRPLJENJE, DELATE ZA NAPREDEK,
IZKORISTITE ČAS. BODITE SAMI SVOJI.
SETTEMBRINI: LEI SOFFRE, COME SI FA A NON
ACCORGERSENE? MA IL SUO CONTEGNO VERSO LA
SOFFERENZA DOVREBBE ESSERE UN CONTEGNO
EUROPEO, NON QUELLO DELL’ORIENTE. SENZA SUPERFLUA
COMPASSIONE E IMMENSA PAZIENZA. SOLTANTO NEL
BASSOPIANO LEI PUÒ ESSERE EUROPEO, COMBATTERE
ATTIVAMENTE LA SOFFERENZA ALLA SUA MANIERA,
FAVORIRE IL PROGRESSO, UTILIZZARE
IL TEMPO. ABBIA STIMA DI SÉ.
24
skrbi za družino, kjer nam bolezen služi kot carte blanche za to, da
se življenju izognemo v kar največjem možnem loku, kar si jih lahko
zamislimo. Jetika, četudi taka bolj spekulativne narave, postane na
čarobni gori opravičilo za to, da lahko izostanemo od vseh človeških
stvari, ki so tako mučne, utrudljive in v napoto, ki terjajo razmislek in
kličejo k odgovornosti.
Mann sam sicer sugerira neko drugo smer branja. Pravi namreč, da
vodita do življenja dve poti – ena ravna in hrabra, druga pa zamotana
in malo manj hrabra, zato pa domnevno toliko genialnejša. To je tista,
ki vodi skozi smrt. Zato je, pravi Mann, Čarobna gora roman o iniciaciji, ki uči, da ni resničnega učlovečenja brez skorajšnjega razpada,
modrosti brez zablode in zdravja brez bolezni. Hja, že mogoče, pa
vendar: nihče izmed čarobnogorašev, ki je prišel v Berghof omejen, ni
prišel od tam modrejši, in Settembrini, ki je na goro že prišel razgledan, za svojo modrost bržkone ni potreboval jetike.
Zato se zdi veliko verjetneje, da je Čarobna gora predvsem roman
o strahopetnosti in njenem upravičevanju, ki ima, kadar se Mannu
posreči, nekoliko ironičen ali celo obešenjaški prizvok, kadar pa se mu
posreči malo manj, grenak priokus laži in zastranjevanja. Je roman,
ki uči, da smrti, krutosti in groze ne moremo gledati naravnost, ker bi
nas pogled nanje ugonobil, zato so nam kognitivno dosegljive samo
v prispodobah ali kot kakšna pasirana juha predelane v mit. Literarne
osebe zato ne morejo biti resnični ljudje, ampak prej alegorije abstraktnih in ne povsem jasno zamejenih konceptov, pogovori med
njimi pa dolg in utrudljiv sprehod mačke okrog vrele kaše.
Tako si Hans Castorp v primežu najsilnejšega sanjskega razodetja
reče: »V srcu bom zvest smrti, vendar se bom živo spominjal, da je
zvestoba smrti in minulemu samo hudobija in mračna naslada in
ljudomrzništvo, če nam določa mišljenje in vladanje. Zavoljo dobrote
in ljubezni naj človek smrti ne da, da bi gospodarila njegovim mislim,«
in še preden se dobro ove, sanje že napol pozabi, do temena potunkan v banalije življenja v sanatoriju. Neumen, s samim sabo preobremenjen otrok družbenega sloja v zatonu, kateremu predstavljajo
vsi bližnjiki in vse, kar je resničnega, zgolj snov za neunovčljivo
sanjarjenje o praznih stvareh. In to človek, ki je bil v nekem trenutku
zmožen vsaj nezavedno zapopasti, da je zgolj nežno vezivo med
ljudmi tisto, kar nas rešuje pred gotovo pogubo. Da je biti med ljudmi
in biti dober z njimi edina valuta, s katero se lahko kupčuje s smrtjo.
In da moramo, če se hočemo iti ljubezen, gledati ljudi naravnost, ne
pa popačene in prilagojene našim osebnim interpretacijam. Žalostno,
takole nekaj vedeti, pa v istem hipu pozabiti.
Če je Thomas Mann to vedel, je Čarobna gora vsej svoji bedastosti
navkljub kar bistroumen roman. Če je vedel, da so vojne in je zlo, ker
25
THOMAS MANN | ČAROBNA GORA | LA MONTAGNA INCANTATA
se nismo zmožni zavzeti za svojo človečnost, ker nas preveč zavezuje
brkljanje, ker drugih skoraj nikdar zares ne pripoznamo, marveč jih nenehno silimo v to, da igrajo statiste v naših drugorazrednih naracijah.
Če je razumel, da večina človeške krivde in odgovornosti ne izvira iz
tega, da izberemo zlo, marveč iz tega, da nam je preveč odveč izbrati
karkoli, je razumel ogromno. Razumel je, da se je velika vojna zgodila,
ker se je ogromen odstotek populacije šel nekakšno različico čarobne
gore in ni bil pripravljen vzeti resničnosti zares. Ker je dovolil sentimentu razvajenega otroka, da uspava razum – spanec razuma pa, kot
nas je naučil Goya, rojeva pošasti.
Castorpov bratranec Joachim pogosto pravi sebi in svojim sojetnikom »mi tukaj gori«. Mi izolirani, mi, ki bomo zgolj opazovali, ko bo
zgodovina delala svoje salte, mi nič krivi, nič dolžni, mi jetičarji, ki nam
je bolezen dala odvezo in ni nujno, da bi se še silili biti ljudje. Joachim
umre, ker noče več biti eden teh, in tako opozarja, da je odločitev za
participacijo v resničnosti vedno vsaj potencialno tvegana – in res je.
Vendar je tvegana tudi odločitev za umik, in na koncu umremo vsi,
ne glede na to, kako silno bi se temu radi izognili. Tisti doli, tisti gori
in tisti, ki vsak dan prehodijo znatno višinsko razliko, ker se ne znajo
povsem opredeliti do svoje usode. S to razliko, da nekateri pred smrtjo
živijo, tisti drugi pa – no ja, malo manj.
iz: Katja Perat, Mi tukaj gori -gledališki list SNG Drama Ljubljana, letnik XCIV, številka 2,
sezona 2014/2015
KROKOWSKI: BOLEZEN! BOLEZENSKI SIMPTOM JE SAMO
PREOBLEČEN LJUBEZENSKI NAGON, VSAKA BOLEZEN JE
SAMO TRANSFORMIRANA LJUBEZEN.
KROKOWSKI: LA MALATTIA! IL SINTOMO MORBOSO NON
È ALTRO CHE ATTIVITÀ AMOROSA CAMUFFATA, E OGNI
MALATTIA AMORE TRASMUTATO.
26
27
THOMAS MANN | ČAROBNA GORA | LA MONTAGNA INCANTATA
Katja Perat
Fedeltà alla morte
Siamo sinceri: La montagna incantata è un libro stupido. Stupido il suo
protagonista, stupida la classe sociale cui appartiene, stupido il periodo
prebellico che gli è stabilito in sorte. Anche volendo essere molto indulgenti, tutto quello che connota l’opera come una storia su qualcuno o
qualcosa è oltremodo sciocco. Ciò non le toglie, tuttavia, la capacità di
insegnarci qualcosa.
La trama, si suppone, la conosciamo: un giovane borghese si reca in
visita al cugino malato di tisi in un sanatorio svizzero d’alta montagna.
Prevede un soggiorno di tre settimane, ma poi rimane lì sette anni. In
questo lasso di tempo si svolge di tutto: amori, morti naturali, suicidi,
lunghi dibattiti filosofici i cui esiti raramente offrono un qualche nutrimento; i pettegolezzi e le speculazioni sono all’ordine del giorno, si presenta qualche occasione danzante, si ascolta della musica, ci si misura
la temperatura … Alla fine, da un sostrato di eterogenei fattori storici e
antropologici sgorga la prima guerra mondiale, una specie di malevolo
deus-ex machina: il mondo che ancora ieri offriva domicilio al giovane
Hans Castorp e ai suoi compagni di cure è ora perduto per l’eternità.
(...) La montagna incantata è il monumento a una società che non
poteva finire se non in modo catastrofico. Il monumento alla sua
infantile sventatezza, per la quale, pur con un polmone solo, trotterella
lungo i sentieri alpini, ben curata nell’aspetto, sorridendo allegramente
e spargendo pettegolezzi a manciate. È il monumento alla sua stessa
negazione, alla sua sciocca vacuità, al suo narcisismo, alla sua incapacità di affrontare la realtà delle cose. Il monumento a una società la cui
cartolina sono soldati sorridenti che dai treni salutano i propri cari nella
fallace convinzione di tornare a casa ben prima di Natale. In sintesi, il
monumento a una società la cui immagine di sé è talmente distorta
che l’unico analista capace di interpretarla sarebbe il dottor Freud.
(...) Nella storia di Castorp, quel che ci risulta più imperscrutabile è probabilmente la durata del suo soggiorno sulla montagna incantata. Sappiamo, infatti, che egli non è davvero malato, né lo è mai stato. Malato
è suo cugino, che poi morirà praticamente in piedi, malato è Settembrini, molti sono allo stremo delle forze. Ma Hans Castorp, in fin dei conti,
non ha nulla che non vada. Certo, lo coglie una lieve febbricola e ha
una minuscola ombra nei polmoni, che però svanisce col tempo. Ma
su, andiamo: il ragazzo era ed è sano. All’inizio pare che a trattenerlo sia
l’amore, eppure poi rimane anche quando questo non c’è più. Perché
mai? Perché è più facile.
28
29
THOMAS MANN | ČAROBNA GORA | LA MONTAGNA INCANTATA
La montagna incantata, scrive nella propria prefazione il traduttore
sloveno Gradišnik, è “un mondo del non-tempo, dominato dall’istintualità, in cui si vive trascurando del tutto i doveri”. Un luogo fittizio in cui
gli obblighi del mondo reale non hanno alcuna vigenza, dove non si
lavora, non si combatte né ci si occupa della famiglia, dove la malattia
è la carte blanche che consente di eludere la vita nella massima misura
concepibile. Sulla montagna incantata, la tubercolosi, seppur di natura
piuttosto speculativa, diventa un alibi per esonerarsi da tutte le cose
umane, penose, faticose, ingombranti, che obbligano alla riflessione e
richiamano alla responsabilità.
Mann suggerisce in realtà un altro livello di lettura. Secondo lui, due
sono le vie che conducono alla vita – una diretta e coraggiosa, l’altra intricata e un po’ meno valorosa, ma proprio per questo tanto più geniale:
è quella che conduce alla vita attraverso la morte. Per questo motivo,
sostiene Mann, La montagna incantata è un romanzo d’iniziazione, che
ci insegna come la quasi totale decadenza sia fattore imprescindibile
per diventare uomini, come senza traviamento non esista saggezza e
senza malattia non ci sia salute. Sì, certo, è possibile. Eppure nessun
ospite della montagna incantata giunto a Berghof con vedute ristrette
ne torna più saggio, e Settembrini, già di per sé colto e di ampie vedute,
di certo non ha avuto bisogno della tisi per esserlo.
Appare ben più plausibile che La montagna incanta sia soprattutto un
romanzo incentrato sulla pusillanimità e sulla sua giustificazione, con
sfumature vagamente ironiche che a volte sfociano persino nell’umorismo nero. Quando Mann è ben ispirato, s’intende. Quando invece lo
è un po’ meno, l’opera ha l’amaro retrogusto della menzogna e della
divagazione. Ad ogni modo, ci insegna che l’uomo non può guardare
negli occhi la morte, la crudeltà e il terrore: la loro vista lo annienterebbe. Questi orrori sono accessibili alla nostra cognizione solo attraverso metafore, oppure frullati come una passata e quindi rielaborati
in miti. I personaggi letterari non possono perciò essere persone reali,
ma piuttosto allegorie di concetti astratti non meglio definiti. E i loro
dialoghi? Solo un lungo, estenuante menare il can per l’aia. Nella morsa
di una prepotente rivelazione onirica, ecco cosa dice a se stesso Hans
Castorp: “Voglio restare fedele alla morte dentro al mio cuore, ma rammentare con chiarezza che la fedeltà alla morte e al passato è soltanto
cattiveria e tetra voluttà e misantropia, se determina il nostro pensare
e governare. Per rispetto alla bontà e all’amore l’uomo ha l’obbligo
di non concedere alla morte il dominio sui propri pensieri.” Ma ancor
prima di riprendere pienamente coscienza, egli ha già quasi dimenticato il sogno, immerso fino alla punta dei capelli nelle futili vicende del
sanatorio. Uno stupido figlio di una classe sociale al crepuscolo, troppo
occupato con se stesso, tanto che i suoi cari e ogni cosa reale sono
per lui null’altro che spunti per fantasticare di cose vacue e del tutto
infruttuose. Un uomo, oltretutto, capace a un certo punto di afferrare,
perlomeno inconsapevolmente, che è il tenero legame tra esseri umani
l’unica via alla salvezza dalla perdizione certa; che lo stare tra la gente
ed essere buoni con le persone è l’unica moneta che consente poi
di negoziare con la morte; e che quando è in gioco l’amore, bisogna
guardare le persone per quel che sono, senza snaturarle e adattarle alle
nostre personali interpretazioni. Triste, molto triste, sapere qualcosa del
genere e dimenticarlo un attimo dopo.
Se Thomas Mann lo sapeva, allora La montagna incantata, nonostante
tutta la sua stupidità, è un romanzo piuttosto sagace. Se sapeva che
le guerre e il male esistono perché non siamo capaci di batterci per la
nostra stessa umanità, perché siamo troppo affaccendati con questioni
marginali, perché non riconosciamo mai gli altri fino in fondo, relegandoli al ruolo di comparse nelle nostre narrazioni secondarie … Se quindi
ha capito che gran parte delle colpe e responsabilità umane non derivano dal fatto di scegliere il male, ma dal fatto che ci pesa troppo fare una
qualunque scelta, allora ha capito moltissimo. Ha capito che la grande
gogna c’è stata perché un’enorme percentuale della popolazione ha
recitato una qualche variante della montagna incantata e non ha voluto
prendere sul serio la realtà, permettendo al sentimento di un bambino
viziato di addormentare la ragione – e il sonno della ragione, come ci
insegna Goya, genera mostri.
Il cugino di Castorp, Joachim, ripete spesso a se stesso e ai propri
compagni di prigionia “noi quassù”. Noi isolati, noi che saremo meri osservatori quando la storia farà i suoi salti, noi, di nulla colpevoli, debitori
di nessuno, noi tisici, cui la malattia ha concesso l’assoluzione, non più
costretti ad essere uomini ad ogni costo. Joachim muore perché non
vuole più essere uno di loro, e in questo modo ci avverte che la scelta
di partecipare alla realtà è sempre potenzialmente rischiosa – il che è
vero. Ma altrettanto rischiosa è anche la ritirata, e alla fine, comunque,
moriamo tutti, per quanto ardentemente vorremmo evitarlo. Muoiono quelli al piano, quelli lassù e quelli che ogni giorno affrontano un
notevole dislivello perché incapaci di fare una scelta precisa rispetto al
proprio destino. Con la differenza che alcuni, prima di morire, vivono,
mentre gli altri – beh, un po’ meno.
30
31
Fonte: Katja Perat, Mi tukaj gori (Noi quassù) – libretto di sala SNG Drama Ljubljana,
anno XCIV, numero 2, stagione 2014/2015
HANS CASTORP: TEGA NE RAZUMEM. KAKO JE MOGOČE,
DA NEKDO NE KADI? KAKO SE LAHKO PRIKRAJŠA ZA TAKO
REKOČ NAJBOLJŠE V ŽIVLJENJU? KO SE ZBUDIM, SE VESELIM,
DA BOM LAHKO ČEZ DAN KADIL, IN KADAR JEM, SE SPET
VESELIM KAJENJA. LAHKO BI CELO REKEL, DA JEM SAMO ZATO,
DA LAHKO KADIM. SEVEDA MALO PRETIRAVAM, AMPAK DAN
BREZ TOBAKA BI BIL ZAME VRHUNEC PLEHKOSTI. POPOLNOMA
PUST IN NEMIKAVEN DAN. IN ČE BI SI MORAL ZJUTRAJ REČI:
DANES NIMAM ČESA KADITI, MISLIM, DA SPLOH NE BI IMEL
VOLJE VSTATI, RES, OSTAL BI V POSTELJI. VIDIŠ, KADAR IMA
ČLOVEK DOBRO CIGARO, JE PRAVZAPRAV VAREN. NIČ SE
MU NE MORE ZGODITI. TOČNO TAKO JE, KOT ČE LEŽIŠ OB
MORJU. PREPROSTO LEŽIŠ, KAJNE, IN NIČESAR DRUGEGA
NE POTREBUJEŠ. NE DELA NE ZABAVE. IN POVSOD PO
SVETU KADIJO. CELO POLARNI RAZISKOVALCI SE ZA SVOJA
POTOVANJA BOGATO ZALOŽIJO S TOBAKOM. KER ČLOVEKU
GRE LAHKO ZELO SLABO – RECIMO, ČE BI ŠLO SLABO MENI
– DOKLER BI IMEL SVOJO CIGARO, BI ZDRŽAL. O TEM SEM
PREPRIČAN. CIGARA BI MI POMAGALA PREBRODITI VSE.
HANS CASTORP: NON CAPISCO DAVVERO. NON CAPISCO
COME SI POSSA NON FUMARE. CI SI RIMETTE, DIRÒ COSÌ,
LA PARTE MIGLIORE DELLA VITA. QUANDO MI SVEGLIO, SONO
LIETO ALL’IDEA CHE DURANTE IL GIORNO POTRÒ FUMARE,
E QUANDO MANGIO, DI NUOVO ME LA GODO. POSSO
ANZI DIRE CHE MANGIO SOLTANTO PER POTER FUMARE,
ANCHE SE DICENDO COSÌ ESAGERO UN POCHINO. MA
UN GIORNO SENZA TABACCO SAREBBE PER ME IL COLMO
DELL’INSULSAGGINE, UNA GIORNATA DEL TUTTO VUOTA E
SENZA ATTRATTIVE. E SE LA MATTINA DOVESSI PREVEDERE:
OGGI NON AVRÒ NIENTE DA FUMARE... CREDO CHE NON
AVREI NEANCHE IL CORAGGIO DI ALZARMI, IN VERITÀ RIMARREI
A LETTO. VEDI, SE HAI UN BUON SIGARO, TI SENTI AL SICURO,
NON TI PUÒ CAPITARE NESSUN MALANNO. È COME STAR
CORICATI IN RIVA AL MARE. STAI APPUNTO CORICATO SULLA
SABBIA, E NON TI OCCORRE NIENT’ALTRO, NÉ LAVORO NÉ
DIVERTIMENTO. E IN TUTTO IL MONDO SI FUMA. PERSINO
GLI ESPLORATORI POLARI, PER I PROPRI VIAGGI, FANNO
ABBONDANTE PROVVISTA DI TABACCO DA FUMO. POICHÉ
UNO PUÒ STAR MOLTO MALE – PONIAMO CHE IO FOSSI IN
PESSIME CONDIZIONI – FIN TANTO CHE HO IL MIO SIGARO,
SOPPORTEREI, LO SO. IL MIO SIGARO MI AIUTEREBBE A
SUPERARE IL MALE.
32
33
THOMAS MANN | ČAROBNA GORA | LA MONTAGNA INCANTATA
Mateja Koležnik
Rojena v Metliki je po kratki, a intenzivni kantavtorski karieri študirala
filozofijo in gledališko režijo. Uveljavila se je zlasti z uprizoritvami
sodobnih evropskih in ameriških dram, med temi velja omeniti drami
Noži v kurah Davida Harrowerja in Praznovanje Vinterberg in Rukova
(oboje SNG Drama, Ljubljana 2001), za kateri je prejela nagrado sklada,
prva pa tudi Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti; pa
Push-up Rolanda Prešernovega Shimmelpfenniga (PGK Kranj 2003),
Lom Neila LaButa (Gavella Zagreb 2007), a tudi režijo iger Striček
Vanja A. P. Čehova (HNK Split 2006), ki je bila razglašena za najboljšo
predstavo Gavellinih večerov 2007, Revizor Gogolja (PGK Kranj 2009),
Ivona, princesa Burgundije Gombrovicza (Theater Chemnitz 2012) in
John Gabriel Borkman Ibsena (SNG Drama Maribor 2013), za katero je
prejela Borštnikovo nagrado za režijo. V Slovenskem stalnem gledališču
je režirala uprizoritev Modernih nō dram Yukia Mishime v sezoni
2013/2014, za katero je ponovno prejela Borštnikovo nagrado za režijo.
V Residenztheatru v Münchnu je v letošnji sezoni 2014/2015 podpisala
režijo predstave Madame Bovary po Flaubertovem romanu.
Mateja Koležnik
Nata a Metlika, dopo una breve ma intensa carriera da cantautrice
ha studiato filosofia e regia teatrale. Si è affermata in particolare con
allestimenti di drammi contemporanei europei e americani, tra i quali
Coltelli nelle galline di David Harrower e Festa in famiglia di Vinterberg
e Rukov (entrambi SNG Drama, Ljubljana 2001), per i quali ha ottenuto
il premio della Fondazione Prešeren, per il primo anche anche il premio
Borštnik per il miglior spettacolo. Ha messo in scena inoltre Push-up di
Roland Shimmelpfennig (PGK Kranj 2003), Bash di Neil LaBute (Gavella
Zagreb 2007), come pure Lo zio Vanja di A. P. Čehov (HNK Split 2006),
scelto come miglior spettacolo alle Serate Gavella 2007, L’ispettore
generale di Gogol (PGK Kranj 2009), Ivona, principessa di Borgogna di
Gombrovicz (Theater Chemnitz 2012) e John Gabriel Borkman di Ibsen
(SNG Drama Maribor 2013), con il quale ha ottenuto il premio Borštnik
per la regia. Al Teatro Stabile Sloveno ha messo in scena i Nô moderni
di Yukio Mishima nella stagione 2013/2014, con i quali ha nuovamente
conquistato il prestigioso premio Borštnik per la regia. Al Residenztheater
di Monaco ha firmato nella stagione corrente 2014/2015 la regia dello
spettacolo Madame Bovary dal romanzo di Flaubert.
34
35
36
37
slovensko stalno gledališče
teatro stabile sloveno
Ul./Via Petronio 4, Trst / Trieste
Italija / Italia
Telefon / Telefono : +39 040 632 664/5
Fax: +39 040 368 547
www.teaterssg.com
UPRAVNI SVET / CONSIGLIO DI AMMINISTRAZIONE
Breda Pahor (predsednica / presidente)
Alessandro Malcangi (podpredsednik / vicepresidente)
Paolo Marchesi, Adriano Sossi, Marta Verginella
NADZORNI ODBOR / COLLEGIO DEI REVISORI DEI CONTI
Pierlugi Canali (predsednik / presidente), Giuliano Nadrah,
Boris Valentič
Umetniški koordinator / Coordinatore artistico
Eduard Miler, [email protected]
Pomočnik umetniškega koordinatorja/ Assistente del coordinatore artistico
Igor Pison
IGRALSKI ANSAMBEL / COMPAGNIA
Maja Blagovič, Luka Cimprič, Primož Forte, Romeo Grebenšek,
Vladimir Jurc, Lara Komar, Nikla Petruška Panizon
OSEBJE / PERSONALE
Valentina Repini, organizatorka / reponsabile organizzativa, [email protected]
Rossana Paliaga, odnosi z javnostmi / relazioni esterne, [email protected]
Barbara Briščik, vodja računovodstva / responsabile contabilita, [email protected]
Nadja Puzzer, računovodkinja / impiegata
Martina Krapež, računovodkinja / impiegata
Martina Clapci, blagajničarka / biglietteria, [email protected]
Peter Furlan, tehnični vodja / direttore tecnico, [email protected]
Silva Gregorčič, garderoberka in šivilja / guardarobiera e sarta
Sonja Kerstein, inspicientka in rekviziterka / direttrice di scena e attrezzista
Neda Petrovič, šepetalka / suggeritrice
Rafael Cavarra, električar osvetljevalec / tecnico luci
Peter Korošic, električar osvetljevalec / tecnico luci
Diego Sedmak, tonski mojster / tecnico del suono
Giorgio Zahar, odrski mojster / capo macchinista
Marko Škabar, odrski delavec / macchinista
Moreno Trampuž, odrski delavec / macchinista
Marko Emili, hišnik / custode
Peter Auber kurjač in vratar / caldaista e portinaio
Marko Kalčo vratar / portinaio
Giuliana Brandolin čistilka / pulitrice
Gledališki list sta uredila / Libretto di sala
Igor Pison, Rossana Paliaga
Prevodi / Traduzioni: Tamara Lipovec, Rossana Paliaga
Foto: Luca Quaia, Peter Uhan
Grafična podoba SINTESI
Oglasi / Pubblicità STEFANI Pubblicità
Tisk / Stampa: SINEGRAF d.o.o.
38
39
40
Scarica

ČAR OBNA GORA L - Slovensko stalno gledališče