Comunità degli Italiani - Skupnost Italijanov
DANTE ALIGHIERI
Isola - Izola
IL MITO DELLA PARENZANA
MIT PARENZANE
(1902 - 2012)
Giulio Ruzzier
ESPOSIZIONE - RAZSTAVA
Edizioni LA COLOMBA
Isola - Izola, 2012
LA PARENZANA - note introduttive
IL MITO DELLA PARENZANA
Esposizione dei dipinti di GIULIO RUZZIER
per ricordare il 110° anniversario della Ferrovia Trieste - Parenzo.
La mostra, che sarà aperta al pubblico dal 6 settembre al 2 ottobre 2012,
rientra nel progetto “1902 – PRIMO VIAGGIO DELLA PARENZANA”
proposto dalla Sezione Storia Patria
della Comunità degli Italiani “Dante Alighieri” di Isola
e viene realizzata grazie alla disponibilità del
Centro per la Cultura, lo Sport e le Manifestazioni di Isola.
GALLERIA ALGA, Piazza Kristan 1
Inaugurazione giovedì, 6 settembre 2012 alle ore 19.00
MIT PARENZANE
Razstava slik Giulia Ruzzierja
ob spominu 110. obletnice železniške proge Trst - Poreč.
Razstava, ki bo za širšo javnost odprta
od 6. septembra do 2. oktobra 2012, pripada projektu
˝1902 - PRVA POT PARENZANE˝, ki ga je predlagal
zgodovinski oddelek Skupnosti Italijanov ˝Dante Alighieri˝
iz Izole ob sodelovanju s Centrom za kulturo, šport in prireditve Izola.
GALERIJA ALGA, Kristanov trg 1.
Otvoritev četrtek, 6. septembra.2012 ob 19.00 uri
Nella seconda metà del secolo XIX le strade istriane erano piuttosto malconce: polverose o fangose a seconda delle condizioni atmosferiche. Erano
percorse da asinelli o carretti, ma specialmente da persone che si recavano
“pedibus calcantibus” da una località all’altra. Tali tragitti potevano essere
al massimo turbati qua e là da qualche carrozza che congiungeva Trieste a
Parenzo e anche oltre.
L’idea della costruzione di una ferrovia che collegasse Trieste ai centri
istriani di Muggia, Capodistria, Isola, Portorose, Santa Lucia, Salvore, Buie,
Grisignana, Portole, Valle del Quieto, Montona, Visinada e Parenzo, si fece
strada appena negli ultimi decenni dell’Ottocento.
Ecco un breve elenco cronologico dei fatti salienti che precedettero la costruzione.
1880 – Alcuni comuni della valle del Quieto chiedono al governo una
congiunzione ferroviaria con Trieste.
1886 – Viene autorizzato lo studio di un progetto che congiunga Trieste
a Capodistria e successivamente ad altri comuni istriani.
1887 – Il conte Walderstein ottiene da Vienna la concessione ministeriale per dare il via al progetto di una ferrovia economica che
attraversi l’Istria.
1889 – La ditta Sönderop & comp. di Berlino presenta al Ministero austriaco del commercio il preventivo delle spese per la costruzione
di una ferrovia a scartamento ridotto, con un percorso di 104,44
km, che da San Sabba-Trieste raggiunga Parenzo,
1893 – I deputati al Parlamento di Vienna, Bertoli e Rizzi, sollecitano
la costruzione.
1894 – La Dieta provinciale vota la legge sulla costruzione della ferrovia
Trieste-Buie-Parenzo.
1896 – A Capodistria e Parenzo si espongono al pubblico i piani topografici del percorso ferroviario.
1898 – Il Parlamento di Vienna finalmente approva il finanziamento
della ferrovia.
1900 – Si dà il via alla gara d’appalto per la costruzione del tratto Trieste-Buie e nel giugno si inizia la costruzione.
1901 – I lavori sul troncone Trieste-Buie proseguono alacremente e si
inizia la costruzione del tratto Buie-Parenzo.
L’inaugurazione del troncone Trieste-Buie avvenne il 1° aprile 1902. All’apertura intervennero le autorità governative, ma non vi partecipò nessun
rappresentante ufficiale della regione e dei comuni istriani, a causa del dissenso sulle tabelle trilingue. Vi fu però una buona presenza di pubblico, sebbene sussistesse il dubbio sul pesce d’aprile.
3
Il primo treno partito da Buie alle 5.05 arrivò alla stazione di S. Andrea a
Trieste alle ore 8.30. Le cinque carrozze a “terrazzino”, con otto finestre, erano trainate da una lucente ed elegante locomotiva del tipo U 20, adornata da
alloro e bandiere. Dopo la cerimonia, alle ore 10.00, da Trieste il convoglio rifece il percorso a ritroso alla volta di Parenzo.
Man mano che il treno proseguiva il suo percorso, i viaggiatori diventavano
sempre più numerosi. A essere deluso e frastornato fu solo il bigliettaio che,
impeccabile nella sua divisa azzurra da ferroviere austriaco, nell’offrire il biglietto e dicendone il costo, in alcun modo riusciva a farsi capire dai viaggiatori, sebbene si trovasse in territorio austriaco e quindi, suo malgrado, dovette ricorrere a un interprete.
Già pochi mesi dopo l’inaugurazione del tratto Trieste-Buie, e precisamente nell’autunno del 1902, le carrozze poco zavorrate, con una notevole superficie esposta alla furia del vento e con una stretta base d’appoggio a causa
dello scartamento ridotto, dovettero fare i conti con la bora. Subito, con le
prime folate, il nostro vento aveva messo a dura prova la stabilità di questa
linea. Le carrozze sembravano fatte apposta per essere strapazzate dalle raffiche impetuose e ben presto risultò evidente che i progettisti della Parenzana
non ne avevano tenuto conto.
Gli Istriani e i Triestini, esperti conoscitori dei pregi e dei difetti della bora
avevano suggerito alla Giunta provinciale istriana l’erezione di ripari antibora, nei punti maggiormente esposti. Ma il Ministero delle ferrovie di Vienna si era opposto riuscendo a dimostrare l’infondatezza di tali richieste. Pertanto, nei giorni in cui la bora infuriava maggiormente, la linea veniva semplicemente sospesa.
Tutto proseguì più o meno normalmente fino alla tragedia del 31 marzo
1910 quando, a causa della bora, nel tratto Zaule – Muggia il convoglio incominciò a dare segni d’instabilità. Investito da una violentissima raffica, il
treno, traballando sulle traversine, deragliò facendo capovolgere carrozze e
bagagliaio, che finirono in un avvallamento fangoso. Rimasero parzialmente
in piedi soltanto la locomotiva in testa e il vagone merci in coda. Dai rottami
del primo vagone furono estratti tre morti e quindici feriti. Dopo questo grave
incidente lungo il percorso della Parenzana sorsero staccionate frangivento
e nelle giornate di forte bora vennero zavorrate pure le carrozze.
Bene o male la Parenzana svolse la sua attività fino al 31 agosto 1935,
quando la linea venne definitivamente soppressa.
Concludiamo precisando che il termine PARENZANA venne coniato dall’Amtsblatt – giornale ufficiale della direzione di Trieste delle ferrovie statali,
che volle chiamarla così quando nel 1902 pubblicò la circolare n. 23 contenente le norme per il servizio sul tronco Trieste-Buie.
Giorgio Dudine
4
PARENZANA - uvodne zabeležke
Istrske ceste v 19. stoletju niso bile v najboljšem stanju, prašne oz. blatne,
odvisno od vremena. Uporabljali so jih predvsem osli ter majhni vozovi, najpogosteje pa kar sami pešci za dosego svojih ciljev. Najpogostejši moteči dejavnik teh cest so tu pa tam bile kočije, ki so povezovale Trst in Poreč ali še
kakšno bolj oddaljeno mesto.
Ideja o izgradnji železnice, ki bi povezovala Trst z istrskimi centri kot so,
Milje, Koper, Izola, Portorož, Lucija, Savudrija, Buje, Grožnjan, Oprtalj, dolina reke Mirne, Motovun, Vižinada ter Poreč, se je pojavila šele v zadnjih
desetletjih 19. stoletja.
V nadaljevanju sledi kratka kronološka predstavitev dogajanj pred
začetkom gradnje železnice.
1880 - nekatere občine v dolini reke Mirne zaprosijo vlado za priključitev
železnice z Trstom
1886 - odobrena je študija s katero bi bila ugotovljena možnost povezave
Trsta s Koprom ter ostalimi istrskimi občinami
1887 - grof Walderstein pridobi iz Dunaja koncesijo za začetek projekta,
ki bi na ekonomični način z železnico povezal istro
1889 - berlinsko podjetje Sönderop & comp. predstavi avstrijskemu trgovskemu ministrstvu predračun stroškov za izgradnjo ozkotirne železniške proge, ki bi z 104,44 km povezala Trst in Poreč
1893 - poslanca avstrijskega parlamenta na Dunaju, Bertoli in Rizzi urgirata k izgradnji železniške proge
1894 - pokrajinski odbor izglasuje zakon za izgradnjo železniške proge Trst
- Buje - Poreč
1896 - v Kopru in Poreču se javno predstavijo topografski plani železniške
trase
1898 - dunajski parlament končno odobri financiranje železniške proge
1900 - začne se natečaj za izgradnjo proge Trst - Buje katera se začne graditi v mesecu juniju
1901 - dela na trasi Trst - Buje se pospešeno nadaljujejo, medtem se začne
gradnja trase Buje - Poreč
Otvoritev proge Trst - Buje je bila 1. aprila 1902. Ob otvoritvi so prisotni
avstrijski državniki, med katerimi ni bilo nobenih istrskih predstavnikov regije zaradi spora o trojezičnih tablah. Kljub temu je bilo prisotno veliko število prebivalstva, kjub dvomom o prvoaprilski šali.
Prvi odhod vlaka je bil ob 5.05 v Bujah, prispel pa ob 8.30 na železniško
postajo v Trstu. Pet vagonov s po osmimi okni, so bili vodeni s svetlečo in elegantno lokomotivo tipa U 20, okrašeno z rožami ter zastavami. Po končani
proslavi se je ob 10.00 konvoj podal na pot proti Poreču.
Ob vožnji vlaka po progi se je število potnikov močno povečevalo. Edina
5
zmedena oseba na vlaku je bil blagajnik, ki je v popolni modri uniformi avstrijskih železnic in ob prodajanju kart, postal še bolj zbegan, ker ga domačini
niso razumeli, čeprav so bili v avstrijskem teritoriju. Zagato je rešil s prevajalcem.
Že nekaj mesecev po otvoritvi proge Trst - Buje, natančneje jeseni 1902,
so se vagoni z premalo teže in majhno naslonsko površino soočile z burjo. Že
prvi sunki so povzročili preizkušnjo za železniško progo. Vagoni so izgledali
narejeni nalašč, da jih močni sunki odpihnejo in v zelo kratkem času se je
ugotovilo, da projektanti niso upoštevali moči burje.
Prebivalci Istre in Trsta, poznavalci prednosti in slabosti burje so pokrajinskim oblastem predlagali postavitev protivetrnih zaščit na najbolj izpostavljenih mestih, kar je ministrstvu za železnice na Dunaju uspelo dokazati,
kot neutemeljeno. Enostavno so progo zapirali ob preveliki moči burje.
Vse se je nadaljevalo v mejah normalnega do tragedije, ki se je zgodila 31.
marca 1910, ko se je na progi Žavlje - Milje kompozicija zaradi premočne burje začela majati. Ob izredno močnem sunku se je kompozicija zamajala na
tirnicah, nato pa iztirila, kar je povzročilo prevrnitev vagonov, ki so končali
v blatni bankini ob progi. Edino lokomotiva ter tovorni vagon sta kolikor toliko ostala na mestu. Iz zmečkanega prvega vagona so izvlekli tri mrtve osebe
ter petnajst ranjenih. Po tej usodni tragediji so vzdolž proge postavili protivetrne zaščite. Ob močni burji pa so tudi obtežili vagone.
Neglede na vse je Parenzana izvajala svoje delo do 31. avgusta 1935, ko
so linijo definitivno ukinili.
Zaključimo z dejstvom, da je PARENZANA dobila ime od uradnega
časnika državnih železnic v Trstu, Amtsblatt, ko so leta 1902 izdali okrožnico
št. 23, ki je vsebovala normativ upravljanja železnice Trst - Buje.
Giorgio Dudine
Percorso della Parenzana - elaborazione di Giulio Ruzzier
Potek proge Prenzane - projekt Giulia Ruzzierja
6
7
FOTO D’EPOCA
STARODOBNE SLIKE
Il 31 marzo 1910, a causa della bora, nel tratto Zaule – Muggia il convoglio
incominciò a dare segni d’instabilità. Investito da una violentissima
raffica, il treno deragliò, facendo capovolgere carrozze e bagagliaio.
Dai rottami del primo vagone furono estratti tre morti e quindici feriti.
Isola, 1° aprile 1902 - Izola, 1. aprila 1902
31. marca 1910, je zaradi burje na progi med Žavljami ter Miljami
kompozicija kazala znake nestabilnosti. Ob izredno močnem sunku
je vlak iztiril. Iz ostankov prvega vagona so izvlekli tri mrtve
ter petnajst ranjenih oseb.
Isola all’inizio del secolo XX.
Izola v začetku 20. stoletja.
8
9
IL MITO DELLA PARENZANA
dipinti di GIULIO RUZZIER
MIT PARENZANE
slike GIULIA RUZZIERJA
TRIESTE - TRST
CAPODISTRIA - KOPER
MUGGIA - MILJE
ISOLA - IZOLA
10
11
S. LUCIA - LUCIJA
S. BORTOLO - Sv. JERNEJ
12
SICCIOLE - SEČOVLJE
BUIE - BUJE
13
GRISIGNANA - GROŽNJAN
VISINADA - VIŽINADA
MONTONA - MOTOVUN
PARENZO - POREČ
14
15
NEI MIEI DIPINTI
LA STORIA DELLA
NOSTRA TERRA
ZGODOVINA NAŠE
ZEMLJE V MOJIH
SLIKAH
Quest'anno riccorre il 110° anniversario dell'inaugurazione della Parenzana, la mitica ferrovia a scartamento ridotto che, per 33 anni, ha
collegato Trieste a Parenzo, ricoprendo rilevante importanza per lo
sviluppo dell'economia istriana in
quei tempi. Per me questa ricorrenza ha rappresentato una notevole
opportunità per presentare i miei
quadri.
Mi presento.
Sono Giulio Ruzzier, classe 1940, un
pensionato con l'hobby della pittura. A
Portorose, dove sono
nato, ho frequentato
le prime classi della
scuola italiana per
poi continuare gli
studi al Ginnasio di
Pirano. Qui, io ragazzetto con la forte passione per il disegno,
ebbi la grande fortuna di diventare allievo del caro e mai
dimenticato professore di arti figurative, Guido La Pasquala. La mia
grande ambizione sarebbe stata
quella di proseguire gli studi in qualche accademia o scuola d'arte. I tempi però erano difficili e i miei genitori
non potevano permettersi una spesa
del genere. Quindi, ottenuta la qualifica di meccanico alla Scuola apprendisti di Isola, iniziai il mio per-
Letos obeležujemo 110. obletnico
inavguracije železniške proge Parenzane, legendarne ozkotirne železnice, ki je 33 let povezovala Trst s
Porečom, kar je pripomoglo k razvoju Istre tistega časa. S to obletnico
pa se je tudi meni prikazala možnost
za predstavitev mojih del.
Naj se predstavim.
Imenujem se Giulio Ruzzier, rojen
leta 1940, upokojenec, katerega hobi
je slikarstvo. V Portorožu, mojem rojstnem kraju sem obiskoval italijansko
osnovno šolo, nakar
sem nadaljeval izobraževanje na gimnaziji v Piranu. V
šoli, kot mlademu
fantiču z veliko željo po slikanju, mi je
bilo v čast, biti
sprejet med učence
ljubljenega in nikoli
pozabljenega profesorja likovne
umetnosti Guida La Pasquala. Študij sem želel nadaljevati na akademiji ali umetnostni šoli, za kar pa
doma ni bilo sredstev zaradi težkih
časov. Zatorej, po pridobljeni izobrazbi mehanika v poklicni šoli v
Izoli sem začel delati v piranski ladjedelnici, v naslednjih letih pa v raznih tovarnah. Deset let pred odhodom v pokoj pa sem se posvetil cve16
Locomotiva U-37, una delle prime in dotazione di questa ferrovia,
realizzata da Giulio Ruzzier. Peso 20 kg e dimensioni 30x50x105 cm.
Lokomotiva tipa U-37, med prvimi v uporabi, v Ruzzierjevi izvedbi.
Teža 20 kg, dimenzije 30x50x105 cm.
corso lavorativo prima al Cantiere
Navale di Pirano e successivamente
in altre aziende. Negli ultimi dieci
anni, prima del pensionamento, mi
dedicai alla floricultura nella nostra
azienda familiare.
L'opportunità di ritornare alla
mia passione, mai sopita, mi venne
offerta alcuni anni fa, iscrivendomi
a un Corso di pittura, organizzato
dalla Comunità degli Italiani “Giuseppe Tartini” di Pirano. E qui iniziò
il mio percorso artistico che dura ormai da cinque anni.
I miei motivi preferiti sono i paesaggi della mia terra, l’Istria. Riproduco quasi esclusivamente immagini
tličarstvu, ki je bila družinska obrt.
Priložnost mojih neuresničenih
sanj se mi je ponudila pred nekaj leti, ko je Slupnost Italijanov ˝Giuseppe Tarini˝ iz Pirana organizirala slikarski krožek. Tukaj se je začela moja petletna umetnostna pot.
Najljubši so mi motivi domačega
okoliša, torej Istre. Največ mojih slik
upodablja zgodovinske motive, z razlogom, da se le-te ne bi pozabile.
Kot veliki navdušenec zgodovine Parenzane, se mi je pred leti porodila
zamisel, da bi naslikal postaje, predore, mostove, viadukte naše železniške proge, kakor je obstajala nekoč. Z akrilnimi barvami sem na pla17
del passato, affinché la storia da noi
ereditata non passi nell’oblio. Siccome sono un appassionato della Parenzana, qualche anno fa mi è venuta l’idea di riprodurre stazioni, viadotti, gallerie, ponti della nostra vecchia ferrovia, così come erano una
volta. Su tela, in acrilico, ho creato
34 quadri e una mappa.
Oggi il tracciato della Parenzana
è un’apprezzata pista ciclabile. Partendo da questo concetto ho maturato l’idea di abbinare il treno alla bici.
Così, con rottami di bici in disuso,
unendoli tramite saldatura elettrica
e tondino di ferro, in scala 1 : 7 ho
realizzato le locomotive U-37 e P-2,
un vagone passeggeri e uno merci,
con rispettive rotaie, per una complessiva lunghezza di m. 4,5 e con un
peso di kg. 85. Il tutto è frutto di un
impegnativo lavoro di ricerca svolto
su libri, foto, immagini, computer,
ma specialmente recandomi in loco.
Ho presentato i miei quadri in varie mostre collettive e personali. La
prima, con paesaggi istriani, nel
2009 a Isola alla Galleria Krajcar,
ospite dalla locale Comunità degli
Italiani “Dante Alighieri”. Con motivi della Parenzana invece finora ho
esposto nelle Saline di Sicciole (2011)
e quest'anno, in primavera, all'Auditorio di Portorose e quest'estate al
Museo Etnografico di Buie.
Ai miei dipinti non attribuisco un
alto valore artistico, ma do importanza a quello che rappresentano,
cioè alla storia della nostra terra,
che non deve essere dimenticata e
che reputo debba essere tramandata
ai posteri.
Giulio Ruzzier
tnu poustvaril 34 slik ter zemljevid
celotne proge.
Dandanes je proga Parenzane prijazna kolesarska pot. Tukaj sem
uporabil koncept o združitvi vlaka
ter kolesa. Iz starih in neuporabnih
koles sem iz železa zavaril lokomotivi tipa U-37 in P-2, potniški in tovorni vagon s tirnicami v razmerju 1:7,
kar je dolgo 4,5 m težko pa 85 kg.
Vse to je bilo možno le z napornim
razsikovalnim delom, pri katerem
sem uporabljal knjige, fotografije,
računalnik ter predvsem pa z obiskom samih krajev.
Moja dela sem predstavljal na
skupinskih in samostojnih razstavah. Prvo samostojno razstavo istrskih pejsažev sem predstavil leta
2009 v Galeriji Krajcar v Izoli, kot
gost Skupnosti Italijanov ˝Dante Alighieri˝, motiv Parenzane pa leta
2011 v sečoveljskih solinah ter letos
spomladi v Avditoriju Portorož, poleti pa v Etnografskem muzeju v Bujah.
Mojim slikam ne pripisujem velike umetniške vrednosti, temveč kot
ohranitev zgodovinske vrednote naše zemlje.
Giulio Ruzzier
L’attuazione di questo opuscolo è stata resa possibile
grazie al contributo finanziario dell’Unione Italiana di Fiume
e dell’Università Popolare di Trieste.
Brošuro sta finančno omogočila Italijanska unija iz Reke
in Università Popolare iz Trsta.
18
IL MITO DELLA PARENZANA / MIT PARENZANE
Testi / Teksti: Giorgio Dudine, Giulio Ruzzier
Progetto grafico / Grafični projekt: Amina Dudine
Fotografie / Fotografije: Giulio Ruzzier
Foto d’epoca / Starodobne slike: Giorgio Dudine, Dragan Sinožič
Traduzione / Prevod: Kostja Sinožič
Stampa / Tisk: Repro Point d.o.o. Isola / Izola
Tiratura / Naklada: 500
Settembre / September 2012
www.danteisola.org
Scarica

Opuscolo_Layout 1 - Comunità degli Italiani “Dante Alighieri”